metasekvoja

Zgodba o odkritju pa gre nekako takole, čeprav obstaja več različic, ampak recimo, da je nekako tako, kakor sem povzel iz večih virov.

Leta 1940 je japonski paleobotanik Shigero Miki našel v glinenih usedlinah pri kraju Ususawa na Japonskem ostanke terciarnega iglavca, ki ga ni bilo mogoče nikamor uvrstiti. Leta 1941 je objavil svojo odkritje in ustvaril nov rod Metasequoia. Istega leta je profesor T. Kan iz Nankinga na mejnem področju provinc Sečuan in Hubei, približno 60km od mesta Wanhsien, ki leži ob reki Jangce, odkril neznana listopadna drevesa.  Domačini so ta drevesa imenovali Shui-hsa, kar v prevodu pomeni vodni macesen ali vodna jelka. Ker je bila zima, mu ni uspelo nabrati rastlinskega material, ker so iglice in storži že odpadli. Šele leta 1944 je gozdar Wang iz Nankinga nabral rastlinski material za identifikacijo in semenski material (storže s semeni). On je menil, da so to drevesa gliptostrobusa (Glyptostrobus pensislis), vrste dreves, ki so precej podobne metasekvojam, le te pa rastejo na južnem Kitajskem.

Čez čas je ta rastlinski material prišel v roke botanikoma Cheng v Nankingu in Hu v Pekingu, ki sta skrbno pregledala Wangov material in ovrgla Wangovo tezo, da gre za gliptostrobus. Hu je posumil, da gre za drevesa metasekvoje, o katerih je bral v strokovnem članku, ki ga je Shigero Miki objavil leta 1941 . Leta 1946 sta Cheng in Hu objavila članek o odkritju živih dreves. Še istega leta je Cheng poslal še dve odpravi na isto lokacijo, kjer so našli ca.25 dreves. Semena iz te odprave so poslali tudi v bostonski Arboretum Arnold (ZDA). Zaradi precejšnjega interesa sta arboretum Arnold in kalifornijska univerza Berkeley finančno podrla še eno kitajsko odpravo na obmejno območje Sečuan/Hupeh. Na 800 km2 so našli ca.100 starih dreves visokih preko 30m in skoraj 1000 mlajših dreves.

Večino semen, ki so jih našli, so poslali v Arboretum Arnold, ki pa jih je razdelil po botaničnih vrtovih v Ameriki, Evropi in Aziji. V Nemčijo so prva semena prišla leta 1947, drevesa vzgojena iz teh semen so prvič zarodila v Darmstadtu (1967) in Mainzu (1968). Ko je leta 1948 na Kitajskem prevzela oblast komunistična partija z Mao Zedongom na čelu, je le ta zaprla meje, s čimer se je ustavila trgovina in izmenjava informacij z ostalim svetom. Do semen iz avtohtonih rastišč je bilo nemogoče priti, razen mogoče državam na “pravi” strani. Šele leta 1978 so ameriški botaniki spet smeli obiskati rastišče metasekvoj na Kitajskem. V današnjem času so se žive metasekvoje ohranile le v goratih predelih kitajskih provinc Sečuan (vzhod), Hubei (zahod) in Hunan (severozahod).

Metasekvoje so rastle že v času srednjega zemeljskega veka mezocoika. Najdeni fosili metasekvoj, ki so bili najdeni tudi drugje po svetu, pričajo o tem, da so metasekvoje (10 vrst) v daljni preteklosti rastle tudi v Severni Ameriki, Grenlandiji, severni Evropi, Sibiriji, Severovzhodni Kitajski, na Japonskem. Izumrle vrste so bile M.foxii (Alberta v Kanadi), M.milleri , in M.occidentalis (ZDA, Kanada, Rusija, Kitajska, Japonska , Grenlandija).

Na Kitajskem obstaja več majhnih nahajališč metesekvoje, kjer rastejo skupine po 30 dreves (npr.v bližini vasi Mo-tao-chi v vzhodnem delu province Sečuan), največje pa je rastišče z 5400 drevesi, ki se nahaja v dolini Xiaohe Valley. Drevesa rastejo na nadmorskih višinah med 750m in 1500m nad morjem. Najdemo jih predvsem v aluvialnih habitatih, to je ob bregovih rek in potokov v  vznožju nizkih gora. Klima je tam topla in vlažna, padavine padejo predvsem poleti in jeseni (ca.1200mm). Uspevajo lahko tudi v krajih, kjer letno pade le pod 500mm. Povprečna letna temperatura znaša 12,8 C,  najvišja izmerjena je bila 32 C, najnižja pa -15C. Vendar metasekvoja prenese še nižje temerature, tudi pod -30 C.

Ustrezajo jih rahlo kisla do nevtralna tla, previsoke podtalnice ne mara, prav tako ne prenaša zasenčenega prostora, kjer hitro prične propadati. Običajno raste v mešanih gozdovih, kjer jim družbo pogosto delajo (ali so z njimi rastla v preteklosti pred pretvorbo njihovega naravnega rastišča v riževa polja) drevesa kitajskih suličevk (Cunninghamia lanceolata), kostanjev  (Castanea seguoinii, C.henryi, C.mollissima), čangovih ambrovcev (Liquidambar acalycina), hubeievih krilatih oreškarjev (Pterocarya hupehensis), kitajskih nis (Nyssa sinensis), Lindera glauca, Rhus spp. , Davidovih javorjev (Acer davidii),  Quercus acutissima, kitajskih sasafrasov (Sassafras tzumu), kostanjevolistnih brestov (Ulmus multinervis), Tapiscia sinensis,  Cyclocarya paliurus, japonskih cercidifilov (Cercidyphyllum japonicum), Betula luminifera,  Idesia polyacarpa, Kalopanax septemlobus, kitajskimi patisami (Cephalotaxus fortunei) , japonskih stiraksov (Styrax japonicus), Populus adenopoda,…

Poplavna dolina v Hubeju je bila v času odkritja metasekvoj že spremenjena v riževa polja. Nekoč je na njej rastel gozd metasekvoj, saj so na dnu doline našli skoraj 3000 debel, ki so bila debela od 2 do 8m. Torej, tudi metasekvoje znajo biti orjaki, kakor njena kalifornijska sorodnika mamutovec in obalna sekvoja. Baje obstajajo tudi hiše stare 200-300 let, ki so bile zgrajene iz metasekvojinega lesa. Torej zna bit les precej obstojen.

V današnjem času se je metasekvoja razširila po vsem svetu, kjer je ugodna klima za njeno rast. Omejitev glede njene rasti je  geografska širina, na severu je to 60 stopinj, kjer se nahaja ruski Sankt Peterburg, na jugu pa Bariloche v Argentini ( 41 stopinj). V ZDA so prva drevesa posadili že leta 1947, leto kasneje v Evropi, v Sovjetski zvezi pa leta 1951.