turška leska

Že stari Grki in Rimljani so poznali uporabno vrednost turške leske. Prvi jo je poimenoval rimski pesnik Vergil z besedo colurnus, kar pomeni leskov.

Plodovi se zaradi svoje majhnosti in debele lupine komercialno naj ne bi uporabljajo, čeprav nekaterih virih navajajo nasprotno. Plodove uporabljajo za proizvodnjo olja  (industrija barv)in v slaščičarski industriji. Vsebujejo namreč več maščob (do 62%) in beljakovin (13 – 15 %), prav tako tudi karotena, mikrolelemntov in vitamina C od našega lešnika. Se pa uporablja turška leska predvsem kot podlaga za naš domači debelejši lešnik ali okrasne vrste, tudi zato, ker ne tvori koreninskih izrastkov.

Sadi se kot okrasno drevo širom sveta. Zelo dobro prenaša težke rastne razmere v mestnem okolju (onesnaženost, slaba tla). Tako se pogosto sadi na parkiriščih, ob pločnikih, ob cestah in avtocestah . Zaradi gostega listja zagotavlja tudi učinkovito zaščito pred hrupom.

Les turške leske imenujejo tudi kavkaški rožnati les, ki je svetlo rjave barve, pri starejših je beljava bledo rumenkaste do rdečkaste barve, črnjava pa se temnordeče. Je srednje trd, porozen, podoben lesu platane. Iz njega izdelujejo pohištvo, dobro se struži, rezbari in ima visoko kurilno vrednost. Do leta 1850 je bil les turške leske zraven tisovega na Dunaju najbolj priljubljen les za izdelavo dragocenega pohištva. Ko je tega lesa v naravnem okolju pričelo zmanjkovat, so ga nadomestili s tropskim merantijem.

Zaradi dragocenega lesa, hitre rasti in večjega prirasta od avtohtonih vrst ter prihajajočih klimatski sprememb bi jo bilo smiselno uvajat v gozdne nasade, navajajo nekateri. Njegova prednost je tudi odpornost na sušo, ne potrebuje veliko vode, odpornost na mraz, glive in insekti je ne napadajo preveč,  celo divje živali ne objedajo mladja, ni invazivna vrsta in nudi prehrano divjim živalim. V 12 letih lahko v gozdu v povprečju zraste od 2,3 do 5 metrov visoko.